Meni Zapri

Ali želi Vlada RS pod pretvezo epidemije preurejati visokošolski prostor in preferirati zasebne visokošolske zavode?

Vlada RS na seji (28. 1. 2021) ni podala soglasja k razpisu za vpis v študijske programe. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: MIZŠ) naj bi dokument z deležniki uskladilo pravočasno in naj bi pričakovalo, da bo vladno soglasje le formalnost. Vlada kljub temu o razpisu ni odločala, saj naj bi predsednik vlade želel ugotoviti, kakšne bodo prihodnje potrebe na trgu dela, in na podlagi tega prilagoditi vpisna mesta na posameznih študijskih programih, čeprav kriterij potreb na trgu dela MIZŠ že upošteva. Potrebe na trgu dela so seveda eden izmed kriterijev, ki se ga upošteva, kar je tudi prav, ampak nikakor ne more biti edini ali pa najpomembnejši, predvsem ne na vseh vrstah in ravneh študijskih programov. Vendar o tem kdaj drugič.

Lahko predvidevamo, da bo potek dogodkov podoben kot v preteklih vladah, ko je bil predsednik vlade Janez Janša in se je omejevalo število mest predvsem na javnih univerzah, posledično pa se je spodbujal vpis na zasebne visokošolske zavode, kjer prevladujejo družboslovni programi. Kljub temu, da se je, kot rečeno, to že dogajalo v preteklih dveh vladah, naj bi takrat to usklajevanje potekalo z deležniki prek MIZŠ, tokrat pa naj bi bilo napovedano, da bo to potekalo kar na sami seji vlade. Predvsem pa je za dodatno strokovno usklajevanje (to je namreč za sedanji predlog  že potekalo na MIZŠ) pozno, saj je razpis za vpis navadno objavljen okoli 1. februarja.

To pa ni prvi poizkus vpletanja v visokošolski prostor in preferiranja zasebnih visokošolskih zavodov. Letos bi moral zasebni visokošolski zavod Nova univerza ustrezati pogojem za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda. Nova univerza naj bi imela pri izpolnjevanju pogojev težave. Lahko bi predvidevali, da je zato vlada v šestem paketu Zakona o dodatnih ukrepih za omilitev posledic COVID-19 (PKP 6) sprejela 52. člen zakona, ki predvideva, da bi zaostrene pogoje, namenjene kakovostnejšim študijskim programom, preverili šele ob drugi naslednji, in ne prvi, ponovni akreditaciji visokošolskega zavoda. To pomeni, da bi zasebna univerza, kljub temu da morebiti ne bi izpolnjevala minimalnim standardom, ki so bili v zakon zapisani leta 2016, obdržala akreditacijo še nadaljnjih 5 let. 

Študentom nam je v interesu, da so standardi kakovosti, ki jih morajo izpolnjevati študijski programi ter visokošolski zavodi, visoki. V preteklosti smo bili namreč priča poplavi novih programov, ki jih je v Sloveniji že več kot 1000, slaba kvaliteta nekaterih pa znižuje vrednost naše izobrazbe. Iz tega razloga gre vsako zniževanje standardov ali podaljševanje slabega stanja v škodo nas študentov in konec koncev celotne družbe, ki za svoj napredek potrebuje kvalitetno izobražene mlade, ki bodo lahko bili njegovi osnovni gradniki. Še bolj sporno pa je, če se osnovni kriteriji za kakovost spuščajo zaradi zasebnih visokošolskih zavodov, ki ne omogočajo enake dostopnosti do izobraževanja vsem, ne glede na njihov socialni položaj. 

Če je v zadnjem primeru domnevno preferiranje zasebnih visokošolskih zavodov zaenkrat preprečilo ustavno sodišče, ki je (26. 1. 2021) začasno zadržalo podaljšanje akreditacij visokošolskim zavodom, pa upamo, da gre v primeru nesoglasja k razpisu za vpis v študijske programe, kot je povedal predsednik Vlade RS, zgolj za zamudo MIZŠ ter da bo predlog,  če je bil ta usklajevan, tudi sprejet. Žalostno bi namreč bilo, če bi na plečih bodočih študentov razreševal ideološki in kulturni boj, ki naj ga politika razrešuje drugje. Še bolj žalostno bi bilo, če bi se zares želelo preferirati zasebne ustanove. Ne želimo si namreč, da bi postali družba, v kateri bi lahko študirali le tisti, ki bi si to lahko privoščili, ter bi se tudi pri izobrazbi morali deliti na prvorazredne in drugorazredne, še manj pa družba, v kateri bi bila izobrazba razvrednotena. Definitivno si takšnih premikov v visokošolskem prostoru ne bi želeli v času, ko se do njih ne moremo jasno izraziti, in tudi ne v zakonih, ki niso namenjeni visokemu šolstvu, pač pa reševanju zdravstvene in ekonomske krize.

Konec koncev bi odločitev, pri kateri bi bila vpisna mesta objavljena veliko kasneje, najbolj prizadela dijake. Informativni dnevi so načrtovani za februar, bodoči študentje pa morajo že pred njimi vedeti, koliko mest bo razpisanih za posamezen študijski program, da si bodo lahko izbrali, katere programe bodo virtualno obiskali. Ob že tako negotovem letu, ko dijaki zaključnih letnikov ne vedo, kaj bo z njihovo maturo, kako se nanjo pripraviti, kdaj bodo v šoli itd., dijaki vsekakor ne potrebujejo še negotovosti glede vpisnih pogojev in mest, ki jih bo določen program ponudil. 

Torej lahko na v naslovu zastavljeno vprašanje odgovorimo le z: »Upamo, da ne!«

Jaka Trilar